babica Zlatka teče

Življenje s tekom je lepše!

29.05. 2009, avtor: Slavka Jovan

Zgornjo misel je zapisala Slavka Jovan, članica ekipe Zlata leta, ki je lansko leto, pri okroglih 70 letih, prvič v življenju pretekla mali maraton.

Tečem vse življenje…  Mladost sem preživela na deželi, kjer smo otroci neprestano tekali in se lovili. V srednjo šolo in pozneje tudi v službo, sem se vozila z vlakom. Do postaje sem imela tri kilometre. Tekla sem na vlak, da ga ne bi zamudila. Pa iz vlaka, da bi bila čimpreje doma. Bila sem najstarejša od otrok (bilo nas je deset) in ko sem prišla domov, sem že morala kaj postoriti. Lahko potrdim, da sem že tedaj ugotovila, kako malo je potrebno, da je vse lažje v življenju. Da je pomembno gibanje! In če imaš še to srečo, da tečeš  po čudoviti,  neokrnjeni naravi, po gozdu, kjer sem vdihovala omamno dober zrak, poslušala ptičje žvrgolenje, srečala kdaj kako srnico ali zajčka…

Kako hvaležna sem naravi in moji pokojni mami, po kateri sem podedovala dragoceno vrlino, saj je neprestano hitela in »tekla«, tako da sem ji včasih, pa čeprav je bila stara skoraj 80 let, komaj sledila.

Poleg tega, da sem rada tekla, pa sem se kasneje ukvarjala tudi z drugimi športi. Nekaj let sem trenirala skok v višino in daljino. Še  danes rada smučam alpsko in tečem na smučeh. Rada plavam in kolesarim.  Veliko sem planinarila in prehodila  večkrat skoraj vso slovensko  planinsko pot.  Vsako leto  se udeležim pohoda okoli Ljubljane, 9 x sem prehodila  celo pot v dolžini 35 km, zadnji dve leti pa sem tekla trojke na 12 km.

Teku dajem posebni slavospev in ljubezen. Težko najdem argumente proti. Tek je disciplina, vztrajnost, gibanje, samopodoba, zdravje… Tek me osrečuje. Biti tekač je lepo ne glede na čas in hitrost. Da ohranjaš samozaupanje pa moraš redno vaditi.

Redno in načrtovano tečem že kar nekaj let. Postopoma sem napredovala in pretekla vedno večjo razdaljo. Ob tem spremljam  prispevke o pravilni vadbi in prehrani. Nikoli tudi nisem opustila načrta, da vadim sistematsko, prilagojeno meni in moji starosti.

Pri vsem tem pa neskončno uživam, saj sem napredovala do lahkotnosti gibanja v teku in odkrivam številne male bisere narave, ki jih pred tem pravzaprav nisem poznala.

Močno podpiram tekaške prireditve. Zato sem že kar nekaj let povezana z vsemi dobrodelnimi teki v Ljubljani, tekla sem na olimpijskih tekih, pretekla vse tri DM teke, udeležila nešteto rekreativnih tekov, dve leti sem tekla za Primorski pokal. Na 12. ljubljanskem maratonu sem tekla 10 km, lansko leto pa sem se uspešno preizkusila na 21 km. Letos sem pretekla že  kraški maraton. Zdaj pa že pridno treniram za letošnji pol maraton v prestolnici. Upam, da mi bo uspelo in da mi bo ostal v tako lepem spominu kot lanski.

Velikokrat se sprašujem zakaj se udeležujem tekmovanj, ko pravzaprav  tečem za mojo dušo in to lahko počnem sama. Verjetno pa so medalje in pokali dragocen  spominek in daje to občutek nekega priznanja in motivacijo. Vsekakor pa je najboljša tekma, v kateri tekmuješ sam s sabo in takrat si  vedno zmagovalec.

Še bom tekla, to je gotovo! Tek je privilegij, pravi Jani Klemenčič…

---

déli & shrani: 

ključne besede: maraton • slavka jovan • tekačica • tekaška ekipa zlata leta

• sorodni članki
• • Istra v mojem srcu - dan za trening
  • Kdo je Tanja Oberdank?
  • 1. Blejski maraton
  • Ljubljanski maraton - tekaški praznik
  • Moj prvi “maraton”