babica Zlatka teče

Tečem, torej sem!

26.10. 2009, avtor: Jaka K.

V nedeljo sem se po dolgih treh letih udeležil rekreativnega tekaškega tekmovanja. Bil sem del evforije, ki se je odvijala okoli 14. Ljubljanskega maratona. Bil sem del ekipe Zlata leta. In bilo je super. Bilo je ... kot včasih!

Dolgo časa sem bil prepričan, da so tekaška tekmovanja zame preteklost. Po poškodbi kolena, ki se mi ob (pre)pogostih daljših tekaških treningih vedno znova ponavlja, sem se odločil, da ne bom več tekmoval. Dejstvo je, da sem precej trmast in tudi tekmovalen tip človeka, tek pa je v osnovi premagovanje samega sebe in velikokrat mi je uspelo v tej bitki proti samemu sebi tudi zmagati - plačalo pa je koleno. Zato je bolje ne tekmovati in ohraniti trezno glavo, treninga pa se lotevati v okviru sposobnosti, ki jih omejuje trenutna forma ter fizika mojega (ne ravno tekaško ustrojenega) telesa. Zato sem tekel zgolj občasno, počasi in brez razdalj nad 12 kilometri. Vmes pa gore, veliko kolesa, nekaj plavanja in fitnesa, malo nogometa… Ob tem sem se ves čas držal načela: treningi ja, tekme nikakor! Volk sit - koleno celo!

Pred maratonom pa se je zvrstila serija naključji, ki so me naposled pripeljala na štart nedeljskega rekreativnega teka. Najprej smo se pri Zlatih letih odločili sponzorirati tekaško ekipo, ki bo na maratonu zastopala barve našega zavoda. V zadevo sem bil od samega začetka močno vključen in tako sem se nehote ‘palil’ pred samim dogodkom. Ko je dober mesec pred maratonom svojo udeležbo napovedal tudi prijatelj in direktor Zlatih let Roman Čretnik, ob tem pa se je tudi stanje kolena bistveno izboljšalo, sem prvič nakazal, da bi se teka udeležil tudi sam. Tako na izi, z zmernim tempom, brez tekmovalnega naboja. V smislu važno je sodelovati.

Pa sem šel. Izdelali smo drese, prijavili ekipo in se pojavili na štartu. V trenutku, ko je počila pištola, sem pozabil na vse, kar sem si obljubil. Kljub pomanjkanju tekaškega treninga, kljub grenkim izkušnjam s poškodbami, kljub vsem zavoram, ki sem jih čutil do tekmovanja, sem v nedeljo dal od sebe vse, kar sem imel.

Zagnal sem se kot pred tremi leti, na tistem zadnjem polmaratonu. In ni mi žal! Niti malo! Vesel sem, da sem se podal na štart, vesel, da sem šel na polno  in upam, da ni bilo zadnjič. Bolečin ni bilo, tekaške copate pa bom za nekaj časa ponovno zamenjal s kolesom - zgolj iz preventive. Kljub temu tek ostaja največja želja in strast.

Ko sem gledal svoj rezultat in ga primerjal s tistimi izpred treh in več let pa sem se nasmehnil ob naslednjem spoznanju. Pred tremi leti, sem svoj zadnji polmaraton končal z neto rezultatom 1:35:41, nedeljski rekreativni tek pa sem pretekel v času 0:41:38. Kaj imata rezultata skupnega? Na prvi pogled nič, ob računanju tempa pa se prikaže isti čas - 4:33 po kilometru. In to je tisto, kar mi je na usta izvabilo nasmeh. Kljub temu, da gre za povsem druge okoliščine in različne razdalje, imam nek čuden občutek, ki me navdaja z optimizmom in dobro voljo. Občutek, ki mi pravi, da sem začel točno tam, kjer sem nehal pred tremi leti.

---

déli & shrani: 

ključne besede: ekipa zlata leta • ljubljanski maraton • poškodbe • tek

• sorodni članki
• • Na ljubljanskem maraton tokrat tudi tekaška ekipa Zlata leta
  • Treningi na Bledu
  • Miro Ražman: Letos sem prvič pritekel na Vršič
  • Zdaj gre pa zares!
  • Po Plitvicah ‘regeneacija’ v Novigradu