babica Zlatka teče

Moj prvi “maraton”

27.10. 2009, avtor: Vitalka.si

Ko sem se s fanti iz ekipe Zlata leta dogovorila, da se jim pridružim v tekaški ekipi na Ljubljanskem maratonu, je šlo v prvi vrsti za to, da nisem hotela reči ne. Zakaj? Ker sem jim rekla, da sem Vitalka, torej sem vitalna in kar govorim, tudi delam, kakor razglašam vsakemu, ki me je voljan brati na mojem blogu. Tam tudi trdim, da se je za radostno staranje potrebno čimveč rekreirati.

Naj povem tudi to, da se mi je zdelo hudo “nobl” povedat, da grem na “maraton”, čeprav gre za rekreativni tek, ki je samo ena četrtina maratona. Maraton se res sliši tako … uau, impozantno.

Tek je ena od možnosti, ki nam je Vitalkam na razpolago za gibanje, pri čemer gre lahko za zelo prijetno druženje, saj tudi športni strokovnjaki zagovarjajo, da je najboljši tekaški tempo takšen, da ti še omogoča pogovarjanje med tekom. Torej če se dogovoriš s kakšno frendico, ki ni niti prehitra, niti prepočasna, potem nimaš izgovora, da ne bi šel, ker prijateljice se pa res ne zafrkne, pa še malo poklepetata mimogrede. Iz lastnih izkušenj vam povem, da se je med tekom zelo zabavno pogovarjati o kakšnih problemih z vzgojo ali pa z možmi oz. partnerji. Sploh ne opaziš, da tečeš, ker je pogovor tako zanimiv!

Šalo na stran. Torej Vitalka drži obljubo in zato se je bilo treba začeti malo pripravljati na moj tekaški izziv. K sreči je vmes prišlo vabilo k telovadbi, tako da sem si vmes nabrala še malo prepotrebnih dodatnih mišičnih moči. Ker sem kar precej intenzivirala svoje gibanje, se mi je kakšen dan zdelo, da se mi vse kosti in mišice ponovno prerazporejajo po telesu kot da gre za selitev narodov.

Večer pred maratonom sem srfala po internetu in si med drugim ogledala tudi rezultate lanskega maratona za obe dekleti, ki sta bili tudi del letošnje tekaške ekipe, za Tanjo in Slavko. Vesela sem bila, da gre za dve Vitalki, torej mojih let oz. malo starejši, ampak njuni rezultati niso bili čisto nič starejšim primerni, tako da sem se kar zamislila, v kakšno ekipo sem se včlanila, saj vendar tja ne pašem. Kljub vsemu sem si rekla, da je, kar je, poti nazaj ni, štartna številka je pripravljena, gremo.

In tako sem se na sam usodni dan s kar precej treme, ki se je počasi spreminjala v čisti adrenalin pofotkala s fantovsko ekipo pred Dramo, fantje so se odpravili na ogrevalni tek, jaz pa prav počasi do starta, kajti mislila sem si, da če že sedaj začnem teči, me bo že do štarta konec!

Na štartu me je dobesedno posrkala adrenalinska množica, kateri je pritisk dvigovala glasba skupine The stroj. Tik pred štartom sem imela občutek, da nas bo kar razneslo od samega vznemirjenja. In potem me je poneslo z množico po Šubičevi cesti. Zdelo se mi je, da kar malo lebdim in da sploh nisem več v svojem telesu. Ko se je množica začela redčiti in so me kot po spisku začeli prehitevati po levi in po desni, sem se hitro zopet zavedla same sebe, svojih nog, svojega vedno hitrejšega dihanja in občutka suhih ust. Vsake toliko časa se mi je pogled ustavil na navijačih ob progi, ki so bili nekateri izjemno zabavni, pa na transparentih “dajmo ati”, ali pa na tekaču ob meni, ki je pred seboj potiskal otroški voziček. Opazovala sem sotekače in predvsem sotekačice in si kdaj po žensko rekla: če pa tale s tole … lahko teče pred menoj, potem pa tudi jaz zmorem več! Včasih je motivacijski samogovor zalegel, včasih pa tudi ne.

Table z oznakami dolžine proge so se do dveh tretjin proge pojavljale dokaj pogosto, zadnje tri oznake pa kot da se je povečala razdalja med njimi in da kilometer ni več kilometer. Najboljši je bil zopet zadnji kilometer, kajti navijači ob progi so bili bolj pogosto posejani, glasnejši in bolj zabavni. Ko bom naslednjič navijačica, bom še bolj glasna, kajti to res pomaga in ti da dodaten zagon.

V cilj sem priletela kot pravi maratonec: z zadnjimi močmi, stisnjenimi zobmi, žejna, utrujena, zadovoljna. Dosežen rezultat je bil boljši kot sem si želela, predvsem sem bila zadovoljna, da sem tekla dokaj lahko in ni bilo potrebe, da bi vmes hodila. To je za mojo trenutno telesno pripravljenost tisto, kar je optimalno.

Dan po teku je bilo moje telo nekoliko bolj togo kot bi si želela, po stopnicah sem hodila na prav poseben način in ko me je kdo vprašal zakaj, sem ponosno povedala, da sem bila včeraj na MARATONU! Naj se ve, kdo je faca. Koliko bi bila šele važna, če bi odtekla polmaraton! Bi kar malo zrasla, čeprav sem bolj majhna.

Takšen je bil moj prvi “maraton” in ni mi žal za noben korak, kajti tekmovanje je bilo zelo zanimiva dogodivščina, ki jo privoščim vsakomur. Drugo leto? Itak!

---

déli & shrani: 

ključne besede: ljubljanski maraton • tekaška ekipa zlata leta • vitalka

• sorodni članki
• • Lahkih nog na 14. Ljubljanskem maratonu!
  • Miro Ražman: Letos sem prvič pritekel na Vršič
  • 1. Blejski maraton
  • Ljubljanski maraton - tekaški praznik
  • Letos pretekel tudi ‘Plitviški maraton’