Miro Ražman: Letos sem prvič pritekel na Vršič
03.07. 2009, avtor: Miro Ražman
Tudi tega teka nisem vzel strogo tekmovalno, saj sem vendar že v zlatih letih in bi me morala že srečati pamet, čeprav v to tudi sam kdaj podvomim.
Kljub temu da tečem že kakšnih dvanajst let, sem se šele letos odločil, da se udeležim tudi dokaj zahtevnega teka na prelaz Vršič.
Začelo se je pred kakšnim mesecem, ko me je hčerka Vesna vprašala: »Fotr, a boš šel letos laufat na Vršič?« (Mimogrede, Vesna je lansko leto slavila v ženski kategoriji na Vršiču.) Odgovoril sem : »Ne vem, šel bom v Plitvice, pa Novi Grad, ne vem, kako bo z regeneracijo?« Vendar je njeno vprašanje v meni prebudilo željo, da bi vseeno poiskusil, konec koncev me nič ne stane. No, tako je naneslo, da sem se na praznik naše države pojavil na startu tradicionalnega Andrejčkovega teka na Vršič.
Prijavna služba je bila dobro organizirana,tako so prijave potekale hitro. Ker sva se s hčerko pripeljala dovolj zgodaj, sva odšla še na jutranjo kavico v Kranjski Gori, potem pa sva se pripravila na start.
Pred startom sem seveda srečal veliko znancev s katerimi je bilo potrebno kaj spregovoriti, se nato ogreti, tako da je kar hitro minil čas, ko smo startali skupinsko pod smučišči. Uradni čas pa se je pričel meriti šele pred hotelom Kompas.
Začel sem z zmernim tekom, saj sem vedel, da tek ni lahek in da moram čuvati moči, da bom lahko pritekel do vrha. Vesna, mi je takoj ušla naprej,vendar se s tem nisem obremenjeval in tekel svoj »maratonski« tempo.
Do ruske kapelice sem tekel brez težav, tudi s ceste sem si jo ogledal, saj je bila lepo vidna. Tudi po kapelici sem tekel še brez težav, kakšen kilometer, potem pa sem nekatere odseke poti tudi prehodil.
Tudi tega teka nisem vzel strogo tekmovalno, saj sem vendar že v zlatih letih in bi me morala že srečati pamet, čeprav v to tudi sam kdaj podvomim.
No po uri in šestnajstih minutah sem pritekel v cilj, kjer me je že vzpodbujala hčerka. Malo pred vrhom je bilo kar nekaj navijačev, ki so prišli vzpodbujat svoje prijatelje, prijateljice in svoje najdražje, ki se ukvarjajo s tekom – tudi gorskim, seveda pa so vzpodbujali prav vse udeležence teka.
Na tem mestu moram pohvaliti tudi organizatorje, res so dobro poskrbeli za tekače – prevoz garderobe ter prevoz v dolino, okrepčevalnice ob progi in v cilju, topli obrok v dolini ter bogata darilna vrečka sponzorjev teka.
Ta tek priporočam tudi drugim, saj je posebno doživetje priteči na naš najvišji prelaz.
Jaz se bom zagotovo še odpravil na naslednje teke v spomin na Andreja!
déli & shrani:
povejte svoje mnenje:
* polja označena z zvezdico so obvezna
